V začetku počitnic sva iz Kranjske Gore odkolesarila v Furlanijo - Julijsko krajino vse do Jadranskega morja. Še prevod: Kr. G. > Trbiž > Tablja > Možac > Humin > Videm > Nova Palma > Oglej > Gradež > Tržič > Trst > Sežana Benvenuti bella Italia! Po nekaj pedalih sva že zavila na obilno košto. Kolesarska pot se prične v Salzburgu. Midva sva se ji pridružila v Trbižu, od koder se nadaljuje zelo atraktivna pot. Tlakovalec je pri polaganju zamešal betonske puzle. All inclusive postanek. Sem mislil, da Aleksa otroška igrišča ne zanimajo več. Eden od redkih osvetljenih tunelov. Skozi ostale, ki so dolgi več sto metrov, voziš v popolni temi (če nimaš luči). Čofa. Lovi naju nevihta ali midva suho vreme ... ... zadnji trenutek sva zavila v garažno hišo. Ko sva pripeljala iz neskončnega tunela, je bilo zunaj zopet sončno. Slamnati kolesarji, ... ... pinkasti in utrujeni kolesar-ji. Ko tudi najbolj vzdržljivi ne zmore več. Strmina je bila zares huda, kolo pa teeežko. Vozi me kolo v daljave. Prevozila sva že mnogo tunelov. Ta je bil neizogiben. Brr... kako prebrisano so z nadvoznico obvozili vas. Modri dohiteva ubežno trojko. Prespala sva v najstarejšem kampu v Italiji (1958). Oprema je še vedno ista, le drevesa so zrasla. Dotankava in vrtiva naprej. Na sliki se ne sliši pomirjajočega petja cerkvenega zbora z bližnje cerkve. Stare none so bile k sreči tiho. Reciklaže kolikor hočeš. Malo prej je Aleks na poti popolnoma omagal. Na igrišču je utrujenost čudežno izginila. Skozi center mesta Videm (Udine). Mlajšemu udeležencu je bila dodeljena pomembna funkcija navigatorja. Pred Palmanovo. Kako naprej? Poiskala sva enega od treh edinih vhodov, ki vodijo v mesto. Medtem, ko so gostje čakali na prosto mizo, sva midva natakarju zatežila, da si želiva presedeti za boljšo mizo. Prijazno hotelsko osebje je govorilo perfektno italijanščino, tako da ni bilo težav s sporazumevanjem. Naslednji dan se je Granda Piazza spremenila v veliko »outlet« tržnico. Čemu so v 16. stoletju gradili zvezdno mesto, ko pa še niso imeli letalskih posnetkov? Pot je vseskozi kar dobro označena. Vendar moraš biti vseeno pazljiv, da ne zgrešiš kakšne kozje poti. Pot vijuga preko različnih pokrajin in krajev, tako da se za vsakogar najde kaj zanimivega. Majhen kolešček za velike brzine in dolge razdalje (fotografirano z drvečega kolesa). Gorivo je drago, zato sva se tej pumpi izognila. Prevod se glasi takole: Če poješ 10 pic, za povrh dobiš 2 zastonj. Tole so v Ogleju postavili pred 2000 leti, nama pa se je zdelo kot da so predvčeraj. Peljeva se proti otoku in mestu Grado. Atraktivni otok je s celino povezan s 5 km dolgim nasipom. Priporočava! Za ostale »Alpe Adria« kolesarje se pot tu konča. Med potjo sem Aleksa naučil nekaj italijanskih besed. Na mestnem igrišču je takoj spoznal prijatelje. Neskončni peskovnik, kjer trenira (kadar ni snega) naša smučarka Tina M. Tornado je bil ob pravem trenutku na pravem mestu. Čez morje levo sva »zagledala« naš Piranski zaliv, ki je oddaljen le približno 22 km (če plavaš do tja). Kajtanjske vragolije. Dolgotrajno jutranje pakiranje. Midva pa sva mislila, da je bila zvečer oseka. V nizozemščini SPAR pomeni jelka (poglej simbol). Akronim DESPAR: »S skupnim sodelovanjem profitiramo vsi.« Daljnogledno lovljenje perjadi. Pst! Zapuščava kontanimirano območje. Vstopava v prometno. Z vrha klanca med Tržičem in Trstom krasen pogled proti otoku Grado in celotnim Tržaškim zalivom. Po klancu navzdol proti Trstu se nama še smeji. Ko sva prispela na Trg Oberdan, sva se nehala smejati. Izvedela sva, da tramvaj do Opčin ta mesec ne vozi. To je pomenilo nagradni 8 km klanec - navzgor! In še Aleksova guma je prej v Trstu spustila dušo. 300 metrov višinske razlike je pod nama. Spet se nama smeji. Kolesarsko turco sva zaključila v Sežani. Ker naju vlak ni več čakal, sva se domov odpeljala z avtom.