Servus! ALEKS (10 let) in ROBI (tudi mlad) te vabiva na kolesarsko turo vzdolž reke Mure v Avstriji. Do izhodišča v Turah naju je premetala ozkotirna vagonska škatla. Medtirna širina znaša zgolj 76 cm. Kolesarska pot ob Muri v Avstriji. Pri Šentilju, kjer sva midva zavila proti Mariboru, pot nadaljuje proti G. Radgoni. Čeprav sva kolesi spustila z nadmorske višine 1000 m, sva na trasi nagrizla tudi za 2344 m klancev - navzgor. Pretežno sva vozila po stranskih cestah ali urejenih kolesarskih stezah. Dramatična vremenska situacija, a vseeno sva zvozila suha. Po praznih poteh. Aleks 4-krat tedensko trenira v tekaško smučarskem klubu Jub Dol. Na poti so se mu pogosti treningi obrestovali. Ali niste mogli malce kasneje priti špilati? Zaradi (redkih) prometnejših odsekov in (pogostih) klancev, celotne trase ne priporočava mlajšim udeležencem. Mnogo posameznih odsekov, zaprtih za motorizirani promet, z navdušenjem priporočava tudi otrokom. Na vrtu bi se našlo veliko ropotije za boljši trg. Da lahko buljiš, lastnik celo pobira prostovoljne prispevke. Kje pa je kakšno igrišče, ves čas samo te dizajnerske brvi? Enolončnico sem že mislil zavrniti, a sem videl, da tudi ostali gosti jedo iz starih okrušenih posod. Velikokrat sva prejela davčno pravilno opremljene račune. Aleks je tokrat potoval z novim, potovalno opremljenim kolesom. Prtljaga: 2 x 3 kg. GTI je zletel s Zeltweg ringa in se kot palačinka prilepil na skedenj. V penzionu z nešteto zvezdicami so imele dame ravno tisti dan prosto. Pa naslednjič. Zadnjo prosto sobo sva našla pod zvonikom, ampak risanke sva gledala na najnovejšem Sony LCDju. V bližini je bil ravno pasji sejem, zato je bila celotna vas z okolico razprodana. Psi so bili ponoči tiho. Najedla sva se v 408 let stari vaški gostilni. Večerja je bila novejšega datuma. Aleks je kmalu dobil oboževalko, vendar se ji je čudno zdelo, da ji na nobeno vprašanje ne odgovori. Prav vroče ni bilo, a odžejanje je vseeno zapasalo. Kljub kilometrini, je za prosti čas nekaj vatov še ostalo. Avstrijci bi nam lahko podarili tole lepo osamljeno cesto. Območje, kjer lahko delaš vse, kar je prepovedano. Na poti je bilo za številne animacije premalo časa, vendar sva si jih vedno vsaj malo privoščila. Simpatična družinica s 4 letnim Tristanom. Prevozili so celotno turo. Kdo se je na poti bolj matral? Mesto z gut-besser-Gösser pivovarno. Ko je Aleks ugotovil, da razstavljenih modelov še ni na voljo v SLO, je za naslednji šoping izlet predlagal v Leoben. V elektrarni je zagnal vseh pet vodnih turbin ... ... in so se pričele vrteti. Čeprav so videti muzejske, še vedno proizvajajo električno energijo. Kolesarsko teorijo sva testirala na poligonu. A praksa je izgledala bolj v stilu brezglavega divjanja. Kje bova pa danes spala? Za 320 km dolgo pot sva uporabljala zgolj tole skico z naštetimi večjimi kraji. Nikoli zašla, nikoli spraševala. Na dan sva skromno potrošila okrog 100 € za prenočišče*** z zajtrkom, kosilo in večerjo. Gradijo luštno elektrarnico. Kdo pa je ta čudak? Medtem ko je Aleks testiral skate stezo, sem jaz v mislih videl le rešilce, drag helikopterski prevoz v bolnišnico ... Kaj takega? Vsa kolesarska parkirišča so bila zasedena. OpenAir Graz. Na otoku sta dve restavraciji in otroško igrišče. Aleksa najmanj pol ure ni bilo na spregled. Uf! Kaj se je zgodilo? Ali so se mi uresničile nočne more? Z Aleksom sva simulirala primere nezgod in vadila kaj bi moral v različnih situacijah storiti. Približujeva se SLO meji. Kmalu bo veselja konec. V Mariboru sva si privoščila še zaslužen sladoled ter zaključila najino 5-dnevno turco.