Tokrat sem se odpravil po Parenzani - opuščeni istrski železniški progi. Kolo sem spustil po črnkalskem klancu. Želez. proga je potekala od Trsta, preko Portoroža, Buj, Motovuna do Poreča. Nazaj sem se vračal ob obali. Kolesarski mini rondo v Kopru in ... ... in - mimogrede - še malce večji viseči Hovenring na Nizozemskem. (vir: mixedmartialarts.com) Parenzana (Porečanka) je bila 123 km dolga ozkotirna železniška proga, ki je povezovala 33 istrskih krajev. Progo so odprli l. 1902. Vsak dan je vlakec sopihal in škripal skozi hribovite, reliefno razgibane kraje Istre. Železnico so ukinili po 33 letih delovanja, l. 1935. V zač. 21. stol. so jo pričeli spreminjati v kolesarsko in peš pot. Proga se danes imenuje Pot zdravja in prijateljstva. Je zelo dobro označena, zemljevida skoraj nisem gledal. Ponekod je kar lepo vzdrževana. Kolesar osvežen. Trava pokošena. Drugod je manj urejena, na površini so še originalne ostre skale. Priporočam debelejše in odporne plašče. Ko sem kupoval opremo, se nisem zavedel, da bom izgledal kar malo over styled. Moj brat zbira duhovita pasja opozorila. Dvomim, da v zbirki že ima tako grozečega. Bejž! 300 m nad dolino reke Mirna. 1 uro kasneje, 297 m nižje. Motovun. Na vrhu sem večerjal s kolesarjema iz Zagreba in São Paula. Pot nadaljujeta do konca Črne gore. Vsakič, ko sestavljam šotor, se mučim pravilno namestiti palice. Kako bi šele sestavljal v temi, vetru ali dežju? Zato si bom naslednjič sponke označil z barvami nosilnih palic. To bi si lahko domislil že proizvajalec. Razgled, ki ga ponoči nisem kaj dosti koristil. Ob poti je zelo malo trgovin in gostiln. V vročini ne pozabite na zalogo tekočine! Pot priporočam, ko ozračje ne presega 28,7° C. Prav veliko kolesarjev nisem srečaval. Sodobna in malce manj sodobna avtocesta. V Poreču nisem zaključil z vlakom, ampak s spektakularnim letalskim šovom. Nazaj v Slovenijo sem ves čas vozil tik ob obali. Občasno se obalna promenada spremeni v zaraščeno stezo. Črno kolo je bilo zvečer le še sivo... Lahko bi ga opral v morju. Naslednje jutro bi dobil lepo zemeljsko patino. Novigrad. Od vseh istrskih mest mi je najbolj simpatično. Prijetno in ravno prav veliko. Se še malo narazgledam in napoziram. Potem pa skok v osvežitev. Sončni zahod je predvidljiv na sekundo točno, a težje ga je dobro zamrzniti na fotografijo. Popolnoma novi sanitarni čvor. Izgleda kar kul in čisto. Umag se mi od vseh obalnih mest ne dopade preveč. Bolj všečna so mi območja severno od mesta... Zračna razdalja od Poreča do Savudrije je majhna. Vožnja tik ob vseh zalivih jo podaljša 2- do 3-krat. Golfisti ne vlečejo več opreme za seboj, ampak imajo vozičke na pogon. Uf! Tako je igra postala še bolj naporna. Dreves se danes sadi premalo, sploh v mestih, na parkiriščih ter ob sprehajalnih in kolesarskih poteh. Namesto dreves, raje nameščamo erkondišne in grde reklamne panoje. Včeraj klop, danes samo še naslonilo. Ali se še vedno ne ve kje bo potekala meja? Čez sredino ali bolj ob hribu. Imam dovolj. Zaključil sem v Strunjanu.