S kolesom po Dravlandiji

Dravska kolesarska pot

kolesar popotnik 609 km
| Robert |
September 2010 : 5 dni

Po letih pavziranja sem se zopet odpravil na pot. Posodobil in pohitril sem tudi način potovanja: s peš sem presedlal na kolo. Na vlak sem vkrcal v Celovcu. Pol vagona je bilo namenjeno kolesom. V poletnih sezonah po potrebi priklopijo še 2 tovorna vagona. Turo sem začel v kraju Innichen/San Candido na Južnem Tirolskem v Italiji. Nekaj kilometrov naprej izvira reka Drava. Innichen/San Candido > Lienz > Spittal > Beljak > Velikovec > Dravograd > Maribor > Ptuj > Ormož > Ptuj > Celje > Ljubljana. Drava, ko je široka šele dolžino kolesa. Čeprav se vozim po Italiji, je nemško ime na vrhu. Grb pa mi je nekam znan, kje sem ga že videl? Že prva animacija: ogromen plaz je zasul reko. Arhitekturna mojsterkrivina. Pot je vseskozi odlično označena. Papirni GPS imam s seboj samo za okras, da malo pogledam na ekran. S pravim GPS-om pa si itak bedak. Kilometre in kilometre, ko ne srečaš človeka. Za avtomobile pa je prepovedan promet. Spet nekaj opozarjajo! Uživanje, uživanje², uživanje³. Dober sedež omogoča brezbolečinska potovanja tudi na razdaljah več 100 kilometrov. Dolg dan je za menoj. Hof sem zjutraj nekaj kilogramov težji zapustil. Stik asfalta s travo. Študijski primer za naše cestarje kako se naredi lepo bankino. Glej, glej? Naši sosedje pa res znajo. Zabijejo nekaj tabel in se gredo turizem. Če se mi kaj zgodi, je vsaj bolnica blizu. Kje je kakšna ladjica, da bi se peljal? Dvigalo mi je težko potovalno kolo prijazno prestavilo na drugo stran reke. Beljak. Aha, tukaj je tista ladjica, ki sem jo prej čakal? Ali čakajo kakšnega predsednika? In je začelo ropotati. Vedno bolj. Vitezi zavzemajo Koroško. Domačini skeptično opazujejo zavzetje vojske. V napad je krenila skupina Village people. Eno uro je trajal mimohod na tisoče težkih motoristov. Zopet sem na poti v smeri toka Drave. S seboj vozim do tri litre raznih tekočin. Pa ne že spet. Še ena divizija zavzema Koroško. Hey, hey viki! Lahko bi naredil še dodatno več 100-stransko reportažo samo o nenavadnih motorjih in njhovih upravljalcih. V Avstriji sem končno našel (samo) slovenski napis. Da pokažem od kod sem, sem seveda do vrha napolnil vse torbe (drugače bi pa zgnile). Zaenkrat moje potovalno kolo še ne potrebuje reparature. Popolnoma nov moderen most ... ... prejšnji je bil poddimenzioniran. Po banane, kavo in wc papir se iz Ljubljane v Celovec vozimo po tej cesti. Zahvaljujoč odličnim oznakam, še nikoli nisem zašel. Preko ene od številnih dravskih elektrarn. Neskončno dolge poti skozi gozdove, gmajne in preko travnikov. Velikovško jezero je nastalo z zajezitvijo Drave. Velikovec. Prijazen hotel do edinega zbitega kolesarja. Najvišji most v srednji Evropi. Z njega skačejo z elastiko. Še pogled navzdol. Ker je ograja zelo nizka, moraš obvezno ob kolesu iti peš. Ni za vrtoglave kolesarje. Klanjam se. Zopet slovenski napis. Srečal sem slovenske kolesarje, ki »hodijo« čez uživati po urejenih kolesarskih poteh. Saj ne boste uganili, čemu tale štrlina? Muzej Liaunig. Povsod je lepo, a doma je najlepše. Čemu v Sloveniji služijo neskončne 6-mestne oznaćbe, pravih kolesarskih poti pa je le nekaj 10 kilometrov? Tablo Biotec sem izdelal pred dobrim tednom, ko jo že zagledam ob kolesarski poti. Logotip sem oblikoval l. 1991. Na poti na Pohorje. Mukotrpnega klanca kar noče in noče biti konec. A tako zeleno naokrog? Servus! Tabla, ki mi je pred Ptujem v sekundi spremenila pot. Zato sem mimogrede skočil še do Ormoža. Število prečenj preko Drave sem že zdavnaj nehal šteti. Če je kdo mislil, da si v čebru skuham kosilo, se je zopet zmotil. Za 3,80 € pa si ga res ne bom. V Ormožu sem »slučajno« srečal mojega prijatelja Petra, ki je sedaj direktor radia ... ... in že čez nekaj minut sem bil gost na radiu. Peter mi je za popotnico dal še nekaj vina, tako da se moral voziti bolj previdno. Vožnja ob robu nevihte. V Mariboru že močno lije. Sicer pa imam voterpruf bicikel. Zaključim 4. dan. Kolo se še vedno dobro drži, edino klanci ga malo upehajo. Zadnjica me kljub vrhunskemu fotelju že malo boli. Cele. Zopet nekaj za nasmejati. Še obvezni nakup sladkega souvenirja in 50 km/h po klancu navzdol. Za all inclusive popotnike prilagam še preislisto. Če bi 2. krof kupil navadnega, bi lahko ceneje zvozil skozi. Zadnji kilometer sva skupaj zvozila z bodočim popotnikom, mojim sinkom Aleksom. Ljubo doma, kdor ga ima.

Ostale kolesarske ture

POTOVANJE s KOLESOM >

Nasveti, namigi in priporočila