Sprehod Zürich - Ljubljana, 700 km

Vabljeni na sprehod! Kdor bo zamudil, si je sam kriv.

Brnik. Prepare for take off. Ob 8. uri zjutraj poletim proti Zürichu.

Čez 2 uri že v centru Züricha. Za 3 tedne je konec prevoznih sredstev, premikanje bodo omogočale le lastne noge.

Pot me bo vsakodnevno vodila preko 2000 in tudi 3000 metrov visokih gora. Gor in dol. Do Ljubljane sem načrtoval 21 dni.

Zürich/Bahnhofstrasse: avenija z bankami, zlatarnami in urarnami. V trezorjih pod cesto zlato prevažajo z viličarji.

Pričakala me je novinarka Corina iz Zürichsee časopisa. Še prej sem se javil v eter ZH radia.

Da Švica funkcionira, mora biti veliko stvari prepovedanih. Pravila ne veljajo vedno za ljudi z veeeeliko denarja.

Način umirjanja prometa: drevo posadijo na cesto.

Zemljevidov ne potrebuješ. Do minute točni smerokazi kraje napovedujejo že za nekaj ur vnaprej.

Zgodnje otroštvo sem preživel v Zürichu. A rodil sem se v bližini, v manjšem kraju, na sliki v ozadju.

Vzrok je bila zastrašujoča, zastarela mestna porodnišnica, tu pa nova moderna univerzitetna klinika.

Ravnokar še doma v Ljubljani, a že isti dan po 40 km hoje na vzhodnem koncu Züriškega jezera.

Švicarska urejenost. Detajl za naše cestarje.

Na poteh se prehranjujem v gostilnah, če se nahajajo tik ob poti. Niti 100 m ne <i>zavijem</i> s poti, ker se mi ne da.

Tudi raznih turističnih znamenitosti si ne ogledujem, če niso ravno ob poti. Drugače tudi volje in časa ni.

Zopet en kup švicarskih pravil in prepovedi, tokrat konjska pravila lepega vedenja.

Po menoj avtocesta iz Liechtensteina proti Zürichu.

Ni ledena jama, samo z betonom ometan tunel.

Ista avtocesta, tokrat iz žabje perspektive.

Hirošima 2, Switzerland.

V ozadju gorovje Churfirsten s 7 nazobčenimi gorami. Na drugi strani gorovja, sem velikokrat preživljal počitnice.

Nahrbtnik je bil (pre)težak: 23 kg (tehtali pred poletom). Tokrat prsti na nogah niso bili ožuljeni, ampak ramena.

Sprašujem se ali v Švici res ničesar ne uničijo? Ali ponoči vse popravijo, da je naslednji dan zopet vse kot novo?

Reka Ren. Za urejeno pot ob rekah je potrebno samo malo peska. V Sloveniji (lahko) samo sanjamo in upamo?

Tipična pokrajina sredogorja s hribovskimi kmetijami in pašniki.

S seboj sem imel tudi šotor, vendar če se je le dalo, sem spal raje v postelji.

Ni mi bilo potrebno hoditi po cestah, po katerih se vozijo avtomobili. V Švici so pešpoti ločene od običajnih cest.

Prispel sem v Klosters, mondeno in drago letovišče (letujejo princ Charles in bogati Rusi).

Ker je bilo v gorah še veliko snega in dnevi vroči, so bili vodotoki polni.

Ura je tri popoldan, napovedana so huda neurja, hitim proti gorski koči.

Ponekod so postavljeni mostički...

Koča je bila še zaprta. Še mučen vzpon na 2600 m visok prelaz in spust v dolino sta mi preostala ta dan.

Ura je sedem zvečer, ves dan nisem nič konkretnega jedel. Izmučen sem.

Končno prelaz. 20 h. Zaradi izčrpanosti sem za 600 m vzpon potreboval dobre 3 ure. V ozadju Piz Linard, 3410 m.

Po vseh štirih sem ob 23. uri prilezel v dolino. Lastnik penziona me je nadrl, kaj ponoči vandram po visokih gorah.

A mi je potem, kljub nočni uri, juho vseeno skuhal. Naslednje jutro »Grosse Regen«.

Dežuje, zopet ne toliko kot so napovedovali. Prehod preko zibajočega in zelo ozkega mostu.

Vzhodni del Švice, kanton Graubünden kjer govorijo 4. uradni jezik, retoromanščino.

Ko od daleč tole gledaš, nad kakšno sotesko se boš moral znebiti vrtoglavice, te vse mine.

Pot je dobesedno izklesana v skali. Nekateri gredo tukaj celo s kolesi. Preverjeno!

Ob pol desetih zvečer prečkam švicarsko/italijanski mejni prehod. Cariniki so šli že spat.

Sem že v Italiji / Južna Tirolska.

Koča, kjer sem se končno pošteno najedel in se (premalo) naspal.

En slapček, kot še mnogo drugih ob moji poti.

Vsaj vode imam vedno dovolj na razpolago.

Južna Tirolska ima veliko avtonomijo, katero koroški Slovenci v Avstriji lahko samo sanjajo.

Neizogibni prostranski produkti sodobnega časa.

Pot se lahko konča tudi pred ograjo, levo pa je most odnesla huda ura, tako da sem moral narediti velik ovinek.

Okoli sveta bom šel naslednjič.

Vsi napisi so v nemščini. Če ne bi bilo ITA registrskih tablic, sploh ne bi vedel, da se nahajam v Italiji.

Meran. Pred edinim večjim mestom, ki sem ga prečkal na moji dolgi poti (razen seveda ZH in LJ)

... in naslednje jutro po <i>uspešnem</i> prečkanju mesta.

Postanek in pokušina lokalnih dobrot.

Možicli stražijo križišče gorskih in evropske E5 pešpoti.

Gasthaus bogu za hrbtom, iz 19. stoletja.

Vauuu ...? Kakšna keksi skalca v ozadju. Schlern/Sciliar, 2563 m, zahodni Dolomiti.

Brenerska avtocesta, po kateri se poleti valijo miljoni turistov s severa proti Mediteranu.

Naslednji dan po soteski vzpon na tisto luštno skalco.

Takole izgleda fotka, če te drugi slikajo. Za primerjavo: na prejšni in večino ostalih sem se sam fotografiral.

Zapuščam skalco = zgoraj ravna planota in nadaljujem v smeri vzhoda.

Pred turo si na velikem zemljevidu z ravno črto povežem izhodiščni kraj s ciljem.

V naravi to pomeni <i>iskanje</i> raznih potk in lovskih stez, ki na koncu sestavljajo 700 km dolgo pot.

Ker se <i>pop</i> romarskih poti na daleč izogibam, tudi ljudi ne srečujem prav veliko.

Lago di Fedaia in Passo di Fedaia, 2057 m pod znamenito Marmolado.

V osrčju Dolomitov, končno zopet srečam nekaj ljudi.

Zopet sem na brezpotjih. Vedno se sprašujem kako mi uspe tudi po takšnem terenu prehoditi toliko kilometrov?

V Italiji (in Avstriji) so poti označene tudi s številkami. »Enostavno« slediš številki, kot v Nemčiji na avtocesti.

Da se konča pločnik sredi ničesar...ah saj smo v Italiji.

To naj bi bila kolesarska steza (v ozadju tabla). Posamezne skale so velike do pol metra.

Oblaki na ???... puh ...

... a naslednje jutro se Monte Pelmo s svojimi 3168 m šopiri naokoli.

Drevesa v ozadju mi dajo vedeti, da še nisem na Škotskem.

Predvidevam, da naslednjih 24 ur ne bo GSM signala in se ustavim v tej telefonski govorilnici.

Včasih tudi dežuje. Pot je še dolga.

Še zadnji ostanki Dolomitov.

Ker sem na tem območju velikokrat tudi zašel, sem se nekaj km premikal kar po suhi rečni strugi.

Zvečer sem prispel v Pušjo vas/Venzone. Zjutraj sploh nisem vedel, da je ponoči divjalo neurje.

Pozabljeni kraji. Nekaj kilometrov pred slovensko mejo.

Rezjanski kömun.

Ali je kdo že doživel, da ga je na meji fotografiral italijanski carinik?

Okrog polnoči sem prispel v Kobarid. Naslednje jutro na poti proti Krnu.

Uf, 2058 m - 234 m = 1824 m vzpon je za mano. Eden izmed mnogih na tej poti.

Povsod lepo, a tudi v Sloveniji so čudoviti kraji, sploh tisti, ki jih je ustvarila narava.

Bogatinom Hut. Tako je pisalo v angleškem gorskem vodniku.

»A je še daleč do Sorice?« Da, 1 dan hoda!. Od kod pa si prišel? Iz Švice. Potem pa je to zate 5 minutk.

V enem SLO časopisu so pod to sliko hoteli zapisati, da se nahajam nekje v švicarskih Alpah.

Z bližnjimi in zelo daljnimi sorodniki smo na Soriški planini praznovali bratov rojstni dan.

Šola v naravi. Otroci so se hoteli fotografirati z nenavadnim popotnikom.

Na Katarini nad Ljubljano me je mimoidoči hotel na vsak način prepričati, da naj se v Podutiku kar s 5-ko zapeljem do centra.

Pokrovitelj Edi me vsakič dodatno spodbuja. To sicer ne pomeni, da prtljago vozi pred/za menoj.

Bliža se. Ljubljana by day.

Park Tivoli. Pred velikim finalom še zadnji pogovor s samim seboj.

Fotografa nisem naročil, a me je vseeno na Čopovi pričakal Robi Lupše z digitalcem.

Vau, navijaški transparenti, le kdo in kje so jih izdelali?

Edini zmagovalec!

Spodbujevalci in navijači.

Celo avtograme sem moral deliti oboževalkam.

Z vso resnostjo sem napovedal naslednjih več kot 1000 km.

Kaj sem povedal, si oglejte na spodnjih videjih.

Drugi <i>uradni</i> fotograf Andres Hrovat z analognim fotoaparatom.

Prenos tako težkega tovora na hrbtu, se je še kar dolgo poznalo v mojih petah.

Ljubljana, Prešernov trg, ponedeljek, 8. julij 2002 ob 20.05 h.

Ex. sprehajalec z gasilci.

Sem preveril, drži!

Sprehod na televiziji

Vir: TV Slovenija, oddaja Dobro jutro, 19. junij 2002

Vir: TV Slovenija, oddaja Naš kraj, 9. julij 2002

Vir: POP TV, dnevnoinformativna oddaja 24 ur, 9. julij 2002

Sprehod v tiskani obliki

Razglednica

Zürichsee
21. junij 2002

NeDelo
21. julij 2002

Mag
31. julij 2002

Stop
15. avgust 2002

Družina
18. avgust 2002

Gea
Maj 2003

Ostali daljši sprehodi

Celovec ~ Metlika, sprehod s severa na jug

Celovec ~ Metlika, sprehod s severa na jug

190 km | April 2001

Lendava ~ Piran, sprehod z vzhoda na zahod

Lendava ~ Piran, sprehod z vzhoda na zahod

390 km | Junij~Julij 2000

Sprehod po Snežniku

Sprehod po Snežniku, po sledeh medveda Bineta

52 km | Februar 2000

Sprehod Ljubljana ~ Portorož

Sprehod Ljubljana ~ Portorož

150 km | Junij 1998