Tour de Štajerska  Servus!  Sedaj, ko se je foteljsko garanje na Tour de France končalo, sem tudi jaz lažje zadihal in tako sem se v nedeljo zjutraj s kolesom usedel na zug in zapeljal do Maribora.
  Med vožnjo na štacjonu v Celju ob sedmih sem padel v šok. Zagledam »našo« Babsi (moja sošolka). Sem se kar skril na tojleto, ker bi ji sicer zopet moral »posoditi« jurja za karto. Bila je namreč slepi potnik, a jo je sprevodnik, kljub temu kmalu opazil in na naslednji postaji vrgel z vlaka.
  Maribor, 8:25: »Čuj, kar frišno v totem Mariboru!.« Sem se s kolesom zapeljal mimo flugplatca. Se mi je čudno zdelo, da je avtomobilov in ljudi stokrat več, kot na Frankfurtskem letališču. Ugotovim, da je na letališču pravzaprav avtosejem.
  Preko Dravskega polja sem pregu(a)ral do Pragerskega, potem pa so se začele prave gorske etape, z vožnjo na (po)čas. V Poljčanah pod Bočem sem mislil, da bom kaj vase vrgel, pa so bili vsi gasthausi zaprti. Drugega ni preostalo, kot da brez dodatnih proteinov nadaljujem za smer Celje.
  Prehitim kolesarja, ki se je peš ob kolesu trudil v hrib. Kmalu ugotovim, da je kolesar v bistvu kolesarka. Bitje pove, da je drugače turistična vodička in da razne Japonce vodi po tem okolišu. Ja, seeeveda! Kozjansko in Japonci?... kaj takega? Da nedavna ujma ni prizadela še kaj drugega? A povabilo v bližnjo zidanico, kljub čudnim tu naokoli, ne odklonim. In iz enega kozarčka, je kar naenkrat bilo nekaj vrč(k)ov manj. Po dobrih dveh urah pavze, sem raje sam, brez Japoncev odpeljal - bolj točno - odvjugal proti etapnemu cilju. Zemljevida nisem več potreboval, kajti vse poti itak vodijo v Rim, pa še na rihtungi sem.
  Ob 15:45 prispem v Celje, edina oštarija, ki je odprta: Mekdonald. »Deci rdečega in pečenico s senfom prosim?« Kako zabačena krčma, da še osnovne ponudbe nima.
  Na povratnem vlaku jaz in sami gobarji. Uf, samo da Babsi ni med njimi!
 Vseeno priporočam Tour de Štajerska!
 Cycliste Robert Mihelčič     << nazaj