Pohod po Snežniku   Ekstremni sprehod po Snežniškem pogorju  Trije prijatelji smo se v soboto zjutraj optimistično z Gorenjega jezera pri Cerkniškem jezeru odpravili na dvodnevni pohod v zimskih razmerah po snežniških gozdovih. Da ne bi bilo preveč lahko, smo si za vmesni cilj izbrali še skoraj 1800 m visok Veliki Snežnik, naš najvišji izvenalpski vrh.
  Hoditi smo pričeli po dobri gozdni cesti. Zadnja civilizacija je že uro za nami. Pričnejo se pojavljati prve orientacijske težave. Kako ti geometri rišejo zemljevide, če je vrisanih pol poti preveč, tam, kjer pot dejansko je, pa le ta ni vrisana. Kaj pomaga zemljevid, če niti po njem ne veš kje se nahajaš?
  Zvoni telefon. Moj sodelavec. Kupil je visokotehnološki telefon in sedaj mori vse po vrsti. Kasneje še sopohodniku zvoni. Bi moral nujno popraviti neke projekte. Tretji predlaga: »Kaj, ko bi popolnoma izklopili naše telefone?« Dvodnevni odklop. Redka dobrina za današnji čas.
 
Ekstremni sprehajalci (z leve): Robi Mihelčič, Tomaž Slak in Gregor Pirc med postankom v Leskovi dolini
Prične snežiti. Kako? Res da je bilo napovedano oblačno vreme s kasnejšimi razjasnitvami. Ugotavljamo, da smo verjetno gledali vremensko napoved na CNN-u, kjer pokažejo celotno Evropo, za majhno Slovenijo pa lahko opazuješ le oblačke in sončke nad Milanom ali Dunajem.

Po nekaj urah hoje se približamo Leskovi dolini. Kraj s tremi hiškami, dvema prebivalcema, sredi ničesar, razen milijona dreves, ter tistih nekaj deset medvedov, ki so še ostali od ministrovega dovoljenja za odvzem. Nasproti nam priteče velika kosmata žival, k sreči ni medved, ampak pes. Videti je prijazen. Privede nas do klopi in mize, kjer naredimo prvi daljši postanek.

Odrinemo. Nahajamo se na nadmorski višini 793 m. Čaka nas 1000-metrski vzpon. Po približno enem kilometru se za nami pripodi znani pes s postanka. Marš, domov, koča, smo nad njim vpili vse sorte pasjih ukazov. Pa naj gre malo z nami, zagotovo ima svoj rajon in se bo že znal vrniti domov. A ker se nam je zdel rajon že prevelik, smo ga znova in znova podili nazaj.
 Nič ni pomagalo. Za to, da bi se skupaj z njim spustili 300 metrov navzdol, prav tako ni bilo nikakršnega interesa. Pa pojdi z nami, pes zmešani. Bo že kako. Snežna odeja postaja vse višja in višja, poleg tega je pričelo še obilno snežiti. Začne se nam vdirati pod nogami, vsak korak postaja težji in težji. Sopotnika sprašujeta, ali je še daleč … Zaidemo v gosto meglo. Vidljivost – samo nekaj metrov. Redke stopinje, ki so jih naredili naši predhodniki, so izginile. Sedaj gre zares, samo še naprej. Vrnitve ni več, smo previsoko in predaleč. Naklon se približuje 45 stopinjam. Tla so zaledenela ali pa se nam vdira meter globoko. Prijatelj ne zmore več, en korak in minuta postanka. Drugi je tudi že popolnoma izčrpan. Meni gre zaenkrat malo bolje. Ko prečimo zaledenel previs, se sprašujemo, zakaj nismo
naročili derez? Iščem smerokaz, a ga ni več tam, kjer mislim, da bi moral biti. Ali ga je kdo prestavil? Po tavanju sem in tja, gor in dol, v odročnem višavju, kjer so nam za orientacijo na voljo zgolj megla, sneg in polarni mraz, ali z drugo besedo nič, sem končno našel smerokaz. Oddahnem si. Zmagoslavno napovem: »Samo še nekaj minutk in smo že na vrhu.« »Teh nekaj minut obljubljaš že tri ure,« se hudujeta oba. Proti vrhu nas spremljajo vedno bolj gladke ledene plošče. S čevlji tolčemo v led in si delamo drobne centimetrske stopničke. Iz sebe izstikamo še zadnjih nekaj milivatov energije.

Megla se nenadoma spusti pod nas, nebo se razpre. Zazremo se v 360-stopinjsko neskončnost, ki se je ne moremo nagledati. Presenečeni opazimo, da stojimo pod nebom, na vrhu 1796 metrov visokega Velikega Snežnika. Naredimo nekaj fotografij prekrasnega sončnega zahoda. Ura je 17:00. Pes si po strmem terenu ne upa navzdol, do koče na Sviščakih je še uro in pol hoda. Že sami s seboj imamo dovolj opravka, a se na koncu bolj ukvarjamo s psom, ki je precej velik in tudi težak, a ga le nekako s skupnimi močmi spravimo dol.
Vodja odprave s štirinožnim sprehajalcem
  V boleči temi se privlečemo do dnevnega cilja, kjer bomo prespali. Oskrbnik obvesti policijo o najdenem psu, mi pa hlastno pojemo in popijemo vse, kar nam prinesejo na mizo.   Zbudimo se v lepo sončno jutro. Odrinemo v smeri našega včerajšnjega izhodišča, vendar po drugi poti. In pes? Seveda ga vzamemo s seboj. Naenkrat zagledamo sveže medvedje odtise. Našo hitrost s 5 povečamo na 20 km/h. Kakšno hitrost bi šele imeli, če bi medveda res srečali?  
Sled dvodnevne poti po snežniškem pogorju
Presenečeno zastrmimo, ko se po zasneženi poti nasproti pripelje Twingo s štirimi Ljubljančani. Še danes želijo na Snežnik. Ja, seveda! »Najbolje, da kar obrnete in se peljete nazaj v Ljubljano, kajti od tu naprej so še za medvede razmere katastrofalne,« se šopirita prijatelja.

Približujemo se Mašunu, jasi z lovsko krčmo, seveda v globokem gozdu. Mimo se pripelje lastnik našega štirinožnega sopotnika, ki ga že od včeraj išče po vsem območju. Končno si oddahnemo. Ura je poldne. Pot položna, a vseeno dolga. Ob gozdarski koči si spočijemo. Prijatelj ugotovi, da je ožuljen, preveč. Kako, saj je predvčerajšnjim kupil najboljše in najdražje planinske čevlje?! Odšlepamo se naprej. Ponudim fakultativni izlet na bližnji 1260 metrski Škodovnik. Ni zanimanja. Samo, da kasneje ne bo pritožb, da smo kaj izpustili iz načrtovanega programa.

Zopet na tleh zagledamo nekaj sumljivega. Družno ugotovimo, da sledi Audija quattro zagotovo niso. Beži! To je medved Bine! In spet smo dirkali 30 km/h. Če bi nas medvedi videli, bi si mislili, da je to neka čudna šesteronoga tuleča pošast.

Končno stičišče cest, kjer smo včeraj prečkali. Še dva kilometra, zasliši se prvi zvok civilizacije, še kilometer, zadnji ovinek, sto metrov in končno ob 17:30 zagledamo avto. Sesedemo se vanj, še dobro, da vse deluje na gumbe in servo in odpeljemo se proti domu.
Prehodili smo 52 kilometrov, za kar smo potrebovali 20 ur. Ali je bilo naporno? Najbrž dovolj pove to, da me nihče od sopotnikov ali njunih kolegov ni želel več spremljati na kasnejših turah.  Robi Mihelčič, organizator odprave  I  Zapis sprehoda v pdf datoteki  I  << nazaj