Stereo Tipi   V petek popoldan sem vozil po primorski avtocesti proti Ljubljani. Bolj ležerno, ne ljubi se mi tekmovati z večino ostalimi 24 ur LeMans dirkači. Opazujem pred seboj in mimo­vozeča vozila ter prebiram registrske označbe.  MB, ta ima še daleč do doma. Skoraj v prtljažnik zapeljem lenemu CEljanu, ki bi bil s svojim Matizem še v peš coni prepočasen. Čez nekaj trenutkov stara mama s Škodo vijuga sem in tja. Kajpak! Ima oznako CE. Saj ti CEljani res niso za nikamor. Vidim pa malenkostno razliko. Grb se razlikuje od tistega prejšnjega CE. Saj res! Tisti s stanovanjskim blokom na grbu je iz VElenja, drugi moder z lilijam pa iz LAškega. A vseeno, na CEljske registracije je potrebno biti skrajno pazljiv. Še bolj čudno polžji so baje PO in KK vozniki, če se jim lahko sploh tako reče.
  Mimo švigne tank Q7, zadnji trenutek z očesom ujamem LJ. Videti je kot da beži pred piranskimi redarji, ki striktno lisičijo samo LJ avtomobile. Znano je, da močvirskih vozil nikjer po SLO ne sprejemajo z navdušenjem in nanje vedno letijo kakšne opazke.
  Še najbolje se godi državljanom BIH, ki so jim dodelili nev­tralne označbe, seveda samo znotraj njihovih meja. V Nemčiji je toliko upravnih enot, da potrebujejo D tablice tri mestne kratice. Kdo bi poznal toliko občin in mest? Majhne okrogle nalepke z grbi in drobnimi črkami občin tudi redki razšifrirajo. Vendar se da tudi z večina teh tablic razbrati iz kje je prepotenten, zasanjan, zafiksan ali popolnoma nor­malen voznik. Na plastičnih okvirjih, kamor so pričvrstene tablice, je običajno razločno zapisano ime avtoservisa in kraj. Tako lahko tudi tem z GPS-natančnostjo določimo poreklo, posledično vse težave, ki nam jih lahko povzroči »Fahrer«.
  Takoj za cestninsko postajo Log na bivši ABC stezi stojijo trije avti. Medtem ko se medcelinski vlačilec zadnji hip izogne ovi­ram, vsi trije šoferji z bundesliga frizurami zavzeto tičijo glave v veliki avtokarti. Vsi avti imajo oznako, kaj pa drugega kot, CZ.
  Sem že na LJ-obvoznici. MS se na večpasovnem avto­cestnem razcepu popolnoma ustavi. Ne ve, ali levo ali desno ali celo nazaj. Vsi ostali smo za slovenske prometne navade nenavadno uvidevni. Nobeden ne hupa, maha ali vpije. Ob naslednjem nakupu avta si priskrbim MS tablico. V SLOveniji je ta med vozniki najbolj sprejeta (preverjeno!). V Ljubljani se lahko s to oznako vselej in povsod upravičeno vrivaš pod pretvezo, da toliko semaforjev in cest na kupu še v nanizanki The Streets of San Francisco nisi videl.
  Prav smešne, celo obskurne so označitve karakterja šoferja po krajevnih označbah. Kajti sploh ni nujno, da je šofer tudi last­nik vozila, ki lahko že vrsto let registrira vozilo v katerikoli upravni enoti in s tem dobi tablico z označbo kraja, ki je lahko od njegovega prebivališča oddaljeno tudi do 400 km.
 Naslednji avto ... obledela vinsko rdeča Opel Vectra 2.0, letnik 94, z D ovalno nalepko. Do vrha in čez naložena razna boljšja krama. Notri preštevilna družina. Ata, črn brko, mama zakrita z veliko pisano ruto. Kakšne so danes nemške družine? Še en avto. Starejšega tipa z A oznako. Na vzratnem ogledalu mu na vrvici visijo velike krogle z ogromnim težkim križem. Čez nekaj minut že malce zdelan BMW 3 letnik 97 s fluore­scentnimi brisalci iz CH in s SG tablico. Vsi hitijo v smeri proti Hrvaški. Sprašujem se, koliko nemških, avstrijskih in švicarskih turistov bo letos za velikonočne praznike napolnilo hrvaške hotele?
  Na avtocesti proti Šentjakobu dohitim RO kombi z zatem­njenimi stekli. Prehitim še drugega še bolj umazanega RO. Zagotovo sta oba do vrha napolnjena s stvarmi, nakra­denimi v Italiji ali Španiji.   Neopazno se mimo mene splazi najnovejši črn Mercedes S klase z eksotično MD oznako. Dva starejša tipa v kravatah. Izgledata kot poslovneža. Ja, pa ja? Mafijoza, kot vsi tisti v prejšnjih kombijih samo, da sta ta na vrhu njihove hierarhije. Saj Moldavija že ne more imeti uspešnih podjetnikov.   Zavijem z avtoceste. Ob cesti policijska kontrola in sumljiv Daewoo. BG. Pred avtom stoji pet utrujenih neobritih moških. Najbrž se ne vračajo s kongresa na Brdu ...   Šele sedaj nekako zastopim švicarske carinike, zakaj so vsa leta mene in preostalo družino na meji vedno obravnavali kot največje zločince ali tihotapce, medtem ko so vsa ostala vozila z označbami D, A, CH, FL, I, F spuščali mimo kontrole, ne da bi ti sploh morali ustaviti. Pri tem sploh ni bila po­membna naša znamka, barva ali vrednost avta, s katerim smo hoteli vstopiti v Švico. Lahko je bil najnovejši Audi ali Cortina ali razklumpan Yugo. V družini noben ne izgleda čudno. Smo tipični alpski Janezi in Jožice. Nihče nima nikakršnega policij­skega dosjeja v katerikoli državi. Ko so obmejni uradniki zagledali našo oznako SLO (prej še YU), se je spokojni carinski vsakdan hipoma prelevil v najbolj spektakularno korejsko obmejno dramo. A nikoli se to ni zgodilo, ko smo z letalom prileteli na züriško letališče.   Švica je pred kratkim uvedla schengenski režim. Končno je tudi oznaka SLO enakopravna z ostalim. Olejlolidu! Sem postal kar ponosen na uspehe naših politikov. A ko sem se nazadnje pripeljal na švicarsko mejo, je ponos v hipu potonil v hladno jezero. V principu je vse ostalo po starem. Zaradi carin je kontrola še vedno tam. Pravzaprav je postalo še huje. Sedaj se cariniki ne postavijo samo počez na meji, ampak še kjerkoli v notranjosti države, kjer ustavljajo vozila z nevšečnimi oznakami. In mimo mojega ustavljenega vozila znova švigajo vse druge oznake.   Voznik Robert MihelčičKolumna v pdf obliki  I  Kolumna v pdf datoteki  I << nazaj