Na hitro sem odločil, da letos pokolesarim še po prvem delu kolesarske poti Alpe Adria. Pot poteka preko Visokih tur, Koroške in nadaljuje do Jadranskega morja, jaz pa sem v Trbižu zavil proti domu. 7 ur sem testiral dežodporno opremo in predvsem moje potrpljenje. Grad, ki ga vidimo tudi, ko se peljemo po avtocesti proti Salzburgu. Če bi obvestilo videl prej, bi kar ostal v Salzburgu. In še gospodične bi me pogrele. Diamant, ki mi je v 70 km 3-krat zaporedoma luknjal zračnice. Do prenočišča sem nekaj km prikolesaril peš. K sreči je imela vasica 4 trgovine, ena od teh je bila športna. Servisni oddelek so mi dali na razpolago v hotelu. Zjutraj natakarice ni bilo v službo (je zaspala), zato mi je zajtrk postregla kar »Kellnerin nix da« sobarica. Energijski hruškov sok in zeleni čaj. Gremo navzgor. Kakšna velika luža? Ata se je prav sumljivo guncal na lestvi, zato sem raje malo popazil, če bi slučajno gor padel. Na celotni poti sem lasten zemljevid uporabil samo nekaj kilometrov pri nas na Gorenjskem. Zakotno, kjer se verjetno z avtomobilom nikoli ne bi vozil. Pri tej sliki ne vem kaj bi lahko dopisal? Achtung-Achtung! Hier spricht die Tunnelgendarmerie. Verlasen Sie sofort die Fahrradschleuse. Sopotje večgeneracijskih poti. Navkreber mi tudi zahrbtni veter ni kaj dosti pomagal. Dokaz, da se radarji vedno motijo. Deset in več nadstropne stavbe v Bad Gasteinu so umetelno vkleščene v sotesko. Če slišiš reko bobneti, pomeni, da bodo temu primerni tudi klanci strmi. Spet je imel nekdo preveč časa. Na tej turi sem bolj redko fotografiral. Kadar pa sem, pa kar z dvema hkrati. Zgovorna motorista iz Frankfurta. Po 50 km smo se zopet (slučajno) srečali v neki vasici. Krave so kar same prečkale glavno cesto. Bauerja pa nikjer. Avstrijci iz kolesarskih potovanj delajo pravi biznis. Koristi tako imajo restavracije, hoteli, železnica ... Steze so ves čas samevale. Mičnih kolesark nisem srečaval. Da ne bo kdo mislil, da sem se vozil samo po avtocestah. Nekje sem prebral, da so steze na A. Koroškem slabo označene. Komentar je odveč, namreč takšnih oznak je oo. No-no, kaj pa vidva počneta že navsezgodaj? In lahko bi že šla k frizerju. Spotoma skoknem v Trbiž. Med vožnjo po klancu navzgor še vzratno fotografiram ležeča kolesarja. Lahko njima, ko ves čas ležita. Opuščene železniške proge so zakon. Četudi potekajo po klancih, ti nikoli niso prestrmi. Sem mimogrede še gor v Radovno skočil. Ejga! S te strani pa grad ni tako keksi, pa guno kremšnito mi dej! Imam na izbiro: dodatnih 20 km ali ... ve se za katero verzijo sem se odločil. Ob 21. uri sem se vrnil v predrago vas đomaćo.