Tokrat me je na poti spremljal kolesarski kompanjol, moj 8 letni sinko Aleks. Najini kolesi in še nekaj rezervnih sva z vlakom dostavila v Mursko Soboto. S futurističnega »štacjona« sva se ob 12.30 zagnala v prekmursko strmino. Aleks je potoval s posebno prirejenim kolesarskim kovčkom. Flachland gor ali dol, vseeno je bilo potrebno vrteti. Vau! Že naju pozdravi prva in tudi edina kolesarska postojanka na celotni turi. Prehod s krožne v premočrtno vožnjo. Vaška krčma: Chaîne des Rôtisseurs & Jeunes Restaurateurs d'Europe. Dober den v Bakofcih! Škoda, da ne zasadijo več takšnih drevoredov, videti so prav elegantno fantastična. Cesta je postajala vedno slabša, zadnjih 10 km je bila kot bi se vozila po sühi rečni strügi. Ta na sliki je še kar ok. Vročino sva s sebe sprala v Lendavi. 3*** apartma, 10 m oddaljen od bazena (za zeleno ograjo). Kamp pa je bil ravno za preživeti. Aleksu sem odstopil svojo komfortno posteljo, jaz pa sem spal na stari zbiti peni. Ko sva že mislila, da bova morala obrniti, sva zagledala tale rešilni mostič. Na nikogaršnji zemlji proti hrvaški carini. Halo, mami! Tukaj je popolnoma drug svet kot v Sloveniji. Glede na začudene poglede domačinov sva se midva pripeljala z drugega planeta. Pri meni so si še lahko zamislili zgodbo o Around the world popotniku. Ko pa so zagledali še Aleksa..., bi morali videti te začudene face. Vas za vasjo. Vesoljska prevozna sredstva pilota & kopilota. V ozadju Golf Enterprise I. Vesoljni potop? Prodaje se kuća. Eksotični botanični vrt je že zasajen. S 30 km/h direktno v nevihto. Sredi širnega polja nisva pravočasno dosegla primernega zavetja. Oba mokra do tal. Obe Dravi se zopet srečata. V Varaždinu sva poiskala penzion, kjer sva se nasušila, najedla, napila in nagledala risank. Tri vremenski taft. Varaždin. Panoramski pogled pričeske zvečer. Še vedno Varaždin, pričeska ob šestih zjutraj. Varaždin ob devetih zjutraj. Pričeska še vedno stoji. Bicikla tudi. Zbudiva se v umito jutro. Za solidno prenočišče in zajtrk v centru sva plačala 49 EUR. Plačala sva v kunah, bilo je malenkostno ceneje. Klon od policajke je usmerjal prometne »štofeljce«. Ko sva že ravno tu, sva si ogledala še vse muzeje od zunaj in znotraj. Seveda, tudi nobenega igrišča nisva izpustila. Če vaš otrok v sekundi ne upošteva vaših navodil in ukazov, ne priporočam takšnih cest. V eni vasici je Aleks zopet našel svoj kvartir. Natočiva se z gorivom in gasaaaa proti SLO meji. Aleks je mejnega policaja vprašal: »Kje je razvrstilna steza za kolesarje?« Obvoz je bil čez strme gorice. Greva midva raje kar po (popolnoma) zaprti cesti. Cesta je postala široooka kolesarska steza, dokler nisva prispela do plazu, kjer naju gradbeniki niso spustili naprej. To je glede na trenutni položaj, levo neprehodni bregovi, desno reka, pomenilo pot nazaj, torej dodatnih 20 km. A se ex. sprehajalec ne predam kar takoj. Našel sem vinsko sled, ki je bila sicer zelo strma. In hip in hik, že sva bila na drugi strani plazu. Za najin off road obvoz sva potrebovala le 10 minut. Idila. A niti ne za vožnjo s kolesom. Ptujsko jezero. Umetno. Po nasipu se je prepovedano voziti. Ampak se vseeno vsi vozijo. In se dajva še midva. Yes. Avtoportret uspel. Fotografa in hkrati statista sva imela na voljo le 10 sekund, da sva sprožila in tekla. Da mi ne bo kdo očital mučenja otroka: ko sva se vrnila domov, se je Aleks še cel dan vozil kot nor po domači ulici. Cilj dosežen na postaji, kjer se je (nama) ustavil čas. Po 165 km. Bravo Aleks.