<strong>Servus</strong>, spet midva! Tokrat kolesariva po Južnem Tirolskem* in po severnem delu Italije. *Če na tem koncu avtohtonega domačina vprašaš v kateri državi živi, ti bo odgovoril: na Južnem Tirolskem. Izvedela sva, da se učenci v šoli pričnejo učiti nemščino, šele kasneje pride na vrsto italijanščina. Prvi dan sva se peljala proti soparnim 36° stopinjam naproti. Še v tunelih je bilo vroče. Na vmesnem postanku sva si osvežila vroče noge. Aleks je naročil po italijansko, jaz po süd tirolsko. Prijazen gazda nama je namenil travnik, kjer sva si lahko »kjerkoli« izbrala parcelo. Ponoči je deževalo. Najin 7 dnevni plan. Hotela sva zaviti še v center Milana, a so nama celonočni in dnevni nalivi spremenili pot. Po Južnem Tirolskem so speljane številne odlično označene kolesarske steze. 2 dni sploh nisva zapeljala na običajno cesto. Ali si znaš predstavljati, da se iz Ljubljane do Portoroža voziš po takšni stezi ~ s kolesom? Končno sem po letu iskanja v Meranu dobil željeni model lahkih natikačev na ježke. <em>Meran gut!</em> Pridem zopet. Glej, glej golobčka! Pridelke izbereš S_LF. V kaso namečeš €€€. Ali bi bilo to možno uvesti tudi pri nas? V SLO bi hitro vse <em>pobrali</em>, kmalu bi spraznili še šparovček, naslednji dan pa še davčna zapečati stojnico. Ponoči nama je lisica iz predprostora šotora ukradla vrečko z zajtrkom. Prazno sva kasneje našla v gozdu. Sva mislila, da je potrebno hrano pred zvermi skrivati zgolj na Aljaski. Poduk za prihodnje! Ortler (3905 m). Kaj pa, če ni bila zvita lisica, ampak tale stegnjen domišljavec? Tako sva se do prve okrepčevalnice na 2200 m.n.m. vzpenjala zgolj na zobno pasto in nekaj piškotov. Tekočih goriv sva imela dovolj. K sreči so prestave delovale navzgor, ganz nove zavore pa navzdol. Ko sva spoznala, da Robi nima dokaza o vzponu, sva pri fotografu, ki je dežural na ovinku, naročila tole fotko. Prelaz Stelvio (Stilfser Joch) je z 2757 m višine drugi najvišji asfaltirani gorski prelaz v celotnih Alpah. Levo zgoraj se nahaja smučišče, ki obratuje zgolj poleti. Prelaz je namreč pozimi neprevozen. 2800 m.n.m.  Tibet Hütte. Cilj osvojen. <em>Ajde, donesi Apfelstrudel. Brzo!</em> Višinski striptiz pred kuliso švicarskih planin. Konec südtirolščine. Od tu dalje le še <em>noi parliamo italiano.</em> V Top Gear oddaji so cesto ocenili kot World's Greatest Driving Road. Le v Dubaju vidiš na kupu več zmogljivih športnih avtomobilov kot tu. Sedaj so že vsi odpeljali domov. Ko so na glavah imeli čelade, so izgledali strašno. Ko pa so jih sneli, pa še bolj! Najboljši spust ~ ever. V Bormio. Ohladili smo tleče zavore in zopet drveli skozi tunele in ovinke. Strmo navzdol in nad prepadnimi stenami. Kamp v Sondalu nima spletne strani, ima pa objavljeno napačno telefonsko številko. Lastnik recepcijo zapre že ob 18. uri in odide domov. Kljub temu je imel ~ sicer prijeten ~ kamp celo 2 gosta. Kupila <em>specialità</em> pecivo s suhim sadjem, orehi in medom. Prava energetska bomba, ki naju je napajala še ves dan.  Zopet km in km urejene kolesarske steze, kjer se ~ razen dežja ~ nič ne »dogaja«. Poba preko Alp potuje oziroma leti s padalom in težkim nahrbtnikom. 14 dni. Ta dan je bolj pešačil kot padal. 30 m višje stoji še en most, pa so postavili še tega, da steza ne zavije preveč naokrog. <em>Specialità locale</em> peciva še po 70 km vožnje nisva zmogla vsega pojesti. Prespala sva tik ob jezeru Como na udobnih vodnih posteljah in s tem razgledom ... dokler ni pričelo liti. Meteoalarm rosso! Celo noč in dan se je vsuvalo vode in dežja. A zato se imenuje rdeči? Località pecivo sva končno pojedla.  Ampak avto bi otroci v vrtcu lepše narisali. Priključek prej je bil bolj spektakularen, kjer sva se z lokalne ceste na pravo avtocesto vključila kar v tunelu. V tunelu pa še 15 cm stoječe vode. Tuš mimovozečih je bil zagotovljen. Pot po avtocesti traja k sreči le nekaj km. Dovolj imava vožnje po vodi. Kupila sva vozovnici, ki v Italiji postane veljavna šele, ko jo v avtomatu požigosaš. Zaključila dnevno etapo severno od Milana in se do Gardskega jezera zapeljala z vlakom. Žehta. Začutite blag opoj gorskih dišečih cvetlic najnovejše pralne kemije. Oči, glej! Danes je po planu zgolj a(tra)ktivni počitek. Na obisk zabaviščnega parka s kolesom sva se pripravila malenkost drugače kot npr. z avtom. Vrednejše stvari sva zaklenila v sef v recepciji kampa, kolesi pa priklenila pri sintalovcu parkirišča parka. Ker pa na vlakce ne smeš vzeti ničesar, sem si pod majico pripel obpasno torbico z denarnico, dokumenti in gsm. Evo! Rentgen ni zaznal nič. Dovoljen vstop na vse atrakcije. Poslednji obračun Italo westerna. Po obisku tega Landa sva bila ob koncu dneva še bolj utrujena kot po 120 km otovorjeni dnevni turi. Zadnji večer: Gardsko jezero. Aleksova anketa zadovoljstva: 1. Gardaland, 2. Spust s prelaza, 3. Spanje v hiški.